Novo jutro se je prebudilo. Narava se odeva v lesket prvih sončnih žarkov. Ptički veselo prepevajo odo življenju. Vse je oživelo.
Ljudje, prebujeni ali še zaspano lenobni, hitijo na delo. Tako rada bi slišala njihove misli... So srečni? Izpolnjeni? Ali pa že sanjajo o popoldanskem počitku, v obupani želji, da bi tlaka čimprej minila in se bo končal še en dan...
Le otroci še spijo, da ujamejo zadnje utrinke brezskrbnosti, preden ponovno prestopijo šolski prag. So neučakani? Se radostno veselijo novih izzivov? Ali pa v njihovih mladih srčkih že utripata tesnoba in strah – pred porazom, pred mamino jezo, pred težko roko očeta, v pričakovanju strogih pogledov učiteljev?
S toplo ljubeznijo ogrinjam množice, ki z grenkobo v srcu odhajajo v službe, sključeni pod težo dneva, ponižani, zasmehovani, s skrbjo za preživetje obremenjeni hlapci lakomnih gospodarjev.
S posebno ljubeznijo objemam otroke: vse tiste najmanjše, ki bodo prvikrat zapustili varno naročje matere, (naj jih varujejo srčne vzgojiteljice) in vse, ki se vračajo v šolske klopi – ljubečih učiteljev vam želim! Ne solza, ne strah, nasmeh naj na obrazu žari!