RDEČ NAGELJČEK
Drugi razred. Osemletniki, razigrani, radoživi, zvedavi.
In Ona. Učiteljica.
Namesto toplega pogleda, strah in trepet razreda.
Še danes jo vidim pred seboj.
Slišim njeno zgodbo o možu, ubitem na Urhu.
Histerično kričanje.
Metanje ključev po razredu.
Glas, ki ne dopušča ugovora.
Premajhna sem bila, da bi se spraševala,
premajhna, da bi razumela...
In premalo bogata,
da bi se na zadnji šolski dan
mogla kosati z darili sošolcev premožnejših staršev.
Pristopila sem k njej.
Zadnja,
Sramežljivo,
z rdečim nageljčkom v roki.
Posmehljiv glas
je zarezal v pričakujočo tišino:
»Ne vem, če bi vzela...«
»Ne vem, če bi vzela«...
Premajhna sem bila,
da bi razumela...
Toda danes razmišljam:
mar ne stojimo tako sto in tisočkrat
pred Življenjem...?
Pred ljudmi?
Celo pred najbližjimi?
Iskreno, ponižno, s strahom v očeh,
z nedolžnim upanjem v srcu
držimo na odprtih dlaneh svoj skromen dar
(nezavedajoč se njegove veličine)
in tiho ponujamo: »Izvoli, vzemi!«
»Vzemi moj nasmeh,
mojo solzo,
moje znanje in talente,
vse, kar imam, vse, kar sem,
vse ti dam!
Vzemi, shrani v svoje srce,
četudi je le
rdeč nageljček
od preproste branjevke na trgu!«
Kolikokrat obstojimo,
osramočeni kot osemletna deklica
pred zlobno učiteljico?
Kolikokrat se nam zdi,
da ostajamo
nevidni,
neuslišani,
prezrti,
ker naše darilo ni dovolj bleščeče,
dovolj veliko,
dovolj dragoceno?
Kolikokrat?
In Ona. Učiteljica.
Namesto toplega pogleda, strah in trepet razreda.
Še danes jo vidim pred seboj.
Slišim njeno zgodbo o možu, ubitem na Urhu.
Histerično kričanje.
Metanje ključev po razredu.
Glas, ki ne dopušča ugovora.
Premajhna sem bila, da bi se spraševala,
premajhna, da bi razumela...
In premalo bogata,
da bi se na zadnji šolski dan
mogla kosati z darili sošolcev premožnejših staršev.
Pristopila sem k njej.
Zadnja,
Sramežljivo,
z rdečim nageljčkom v roki.
Posmehljiv glas
je zarezal v pričakujočo tišino:
»Ne vem, če bi vzela...«
»Ne vem, če bi vzela«...
Premajhna sem bila,
da bi razumela...
Toda danes razmišljam:
mar ne stojimo tako sto in tisočkrat
pred Življenjem...?
Pred ljudmi?
Celo pred najbližjimi?
Iskreno, ponižno, s strahom v očeh,
z nedolžnim upanjem v srcu
držimo na odprtih dlaneh svoj skromen dar
(nezavedajoč se njegove veličine)
in tiho ponujamo: »Izvoli, vzemi!«
»Vzemi moj nasmeh,
mojo solzo,
moje znanje in talente,
vse, kar imam, vse, kar sem,
vse ti dam!
Vzemi, shrani v svoje srce,
četudi je le
rdeč nageljček
od preproste branjevke na trgu!«
Kolikokrat obstojimo,
osramočeni kot osemletna deklica
pred zlobno učiteljico?
Kolikokrat se nam zdi,
da ostajamo
nevidni,
neuslišani,
prezrti,
ker naše darilo ni dovolj bleščeče,
dovolj veliko,
dovolj dragoceno?
Kolikokrat?
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mojca Žugman
- 23. 09. 2013 ob 22:06
- Prebrano 637 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 99.06
