nekje pod listjem
sem
izkopavala svoje stopinje
kot s soncem ožgane
davne
sveže
vznemirljive
poplesavala sem na njih
in kričala
pesmi
žuborela v solzah
in žarela
v temi
vzklila
in se dvignila
nad dim
se ranila v letu
čepim
ližem
zapiram oči
mrtvim
vendar tlim
urednica
Poslano:
04. 02. 2012 ob 21:40
Spremenjeno:
04. 02. 2012 ob 21:41
Obrazložitev uredništva ob izboru:
Pesem je bogata v podobah - prikaznih življenjskih utrinkov - trenutkov in (pre)bliskov, pesnica uporablja zgoščeno besedišče, ki ga skrbno izbira.
Svojo notranjost pozunanja, izkopava spomine,
hkrati zaniha podzavest, niza pozitivna
občutja preteklosti, svežine, do sedanjosti - teme in
drevenenja, ki pa se nikoli ne sprevrže v otrplost.
Za pesem si pesnica v naravi sposoja besede za
zmote, vzdihe, strasti, zmage in poraze ter
večni pogum in jih slika kot pozunanjene, hkrati pa so
njene stopinje povsem človeške, kot govorica,
dim in let, v katerem se zna povzpeti v nebo in
prihuliti k tlom. Z vsakim branjem je pesem bolj polna.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poljanka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!