Kako rešujeva vse to,
kar srcu še podvaja bolečino?
Bi morala z ljubeznijo ...
Je šla tod mimo?

A lansko leto takle čas -
kakšna duša, kakšen moj obraz!
Kot dehidriran mak v pesteh betona
na visoki ulici,
kot nema žrtev v kamnu teatrona,
in njena kri
razvpita - je metresa,
so žejni spili ji oči
v kadenci njenega telesa ...
In ti?

V nevidnih gubah meseca sva spala,
ko je danica
objestno na Zemljó sijala -
a nama Andromedina meglica
iz svojih nedri sanj je dala.
A v R.E.M. se je prikradla zima
in mraz mi je,
ko sončevina
po tvojih se smehljajih pne.

Novembra, ko dišijo venci,
obljuba mre,
in v jutrih, ko pomrznejo studenci,
ko divje goske odlete,
sem kot vsi drugi izgubljenci -
in mraz mi je.

Je šla tod mimo
ljubezen - tuje moje ji ime.
Preteklost prezimi v spominu,
in upanje
na stare čase
pred zadnjo bitko
iz sebe rase,
a je preplitko,
da z njim bi stkala nitko
zate, zase ...

Aleksandra Kocmut - Kerstin