Popravi klopico

ki grozeče biva v dvorišču parka.

Morda strah ne bo prisedal

in mi večer ne bo več kričal v obraz.

Morda le poleže ples

okostnjakov položenih vanj.

Iz sanj.

Prišla bi s prazno vrečo

po liste obarvane jeseni,

čisto nove želje,

drug obstoj.

Razigran korak

izkopljem iz telesa,

ki še vztraja na pragu domačije.

Nežen smeh narišem

sliki matere,

ki me ostro zbada v prsa

in gre daleč,

preko polja.

Morda dlan poboža.

Prinese najmehkejše misli.

Osmisli čakanje na življenje.

Z izmišljenimi zgodbami,

ki jih naplavi moj obup,

se posedem spet nazaj.

Sandra Kocijančič