Izpod črnih neukročenih kodrov

švigajo ogorki vročih step

dvigne mi dlan popisano

s potmi daljav od zdaj

Pa daj, ji rečem

Zašepeta grleno, govori...

pod gostimi glavniki trepalnic

jaz vidim slike otrok narave

brezmejne prašne ceste

večere žarečih plamenov

zublji kličejo potno strast

Pleše ob ognju razmršenih las

volani krila razkrijejo vitka močna meča

izbere jo črn mladec z brazgotino

vklene v verige ljubosumja

ključavnico pogoltne vsem na očeh

kmalu dar lačnih ust več

sedi razgaljenih prsi pod potujočim soncem

se suši mleko v luske na koži

mlajše razgaljajo noge večerom

ona še brhka tli

vsujejo se iskre iz drugih temnih oči s kitaro

brazgotinec jih ugasne za zmeraj

Z mnogimi slinasitimi, cvilečimi darovi narave ob cesti

s stegnjeno dlanjo

včasih pritegne tujo

odtegnjena ji pusti vbogajme

sive štrene las skrite pod ruto z velikimi rožami

porumeneli zobje ne kažejo nasmeha

ker ga ni

le kak pljunek več na cesto

pod pošvedrane čevlje včerajšnjih dni

Spusti moje svetle dlani

pogleda razigrano, zatrepetajo vejice glavnikov

jaz njo s čudno dišečimi čustvi

odnese hladne kovance

vroča od življenja

za seboj vleče slike iz moje glave,

ki jo dohitevajo

Vse nas odnašajo vozovi 

z vozovnicami podarjenimi od rojenic.

Plačam kavo na svojem,

za trenutek sva stali v istem vagonu

divja roža in jaz

ob njej

kot gensko spremenjena.

pi - irena p.