Življenje mi ugaša, vid slabi.

Ostali so mi le spomini.

Spominjam se dobe kaosa,

poteptanih sanj, opustošene zemlje.

Najbolj pa pomnim cestnega bojevnika,

moža, ki smo ga klicali Max.

Da bi ga razumeli, morate nazaj, v drug čas,

ko je svet poganjalo črno gorivo

in so v puščavah rasla mesta iz cevi in jekla.

Ni jih več, izbrisana so.

Kdove zakaj, sta se dve mogočni plemeni spopadli

in zanetili požar, ki je vse pogoltnil.

Brez goriva nista bili nič. Podrta koča iz slame.

Rohneči stroji so zakašljali in obstali.

Njuni voditelji so govorili in govorili...

toda plaz se ni dal več zaustaviti.

Njihov svet se je rušil, mesta so letela v zrak.

Razbohotil se je rop, zavladal je strah.

Človek je začel jesti človeka.

Na ceste je legla mora.

Le dovolj mobilen mrhovinar,

dovolj brutalen ropar, je ostal živ.

Na cestah so zavladale tolpe,

pripravljene sprožiti vojno za tank bencina.

Ta vrtinec propada je navadne ljudi strl in zmlel.

Ljudi kot je Max, bojevnik Max...

Ob trušču motorja je izgubil vse.

Bil je le še lupina človeka, izmozgan samotar,

ki so ga preganjali demoni preteklosti.

Mož, ki je zablodil v puščavo.

In tu,

v tem opustelem svetu,

je spet zaživel.

(simon)