Odprtih oči pišem,

ponoči sanjam

z zaprtimi.

Gledam v modro nebo,

celo v sanjah

in v vsej modrini pozabljam,

da z višino se veča črnina,

da morda izginejo celo zvezde.

Hodim z očmi po zemlji,

vzpenjam se na hribove

in padam v doline,

da me boli glava,

kadar padem narobe.

Merim še moje žive korake,

ki bodo nekoč postali preteklost,

ko bo zemlja vzela telo

in nebo bo zbrisalo sledi duše.

Takrat bodo zaprte oči

ostale zaprte

in besede bodo umrle.

IŽ-lev