Deklici moji, zbudita se,

zbudita se, deklici moji.,

je jokajoč prosil oče,

ju držal v naročju,

rahlo potresel,

kot da hotel bi,

da se zbudita iz sanj

da ne bi več spali,

da ga pogledata,

da bi se nasmejali.

A deklici nista spali,

negibni v njegovem naročju

nista se prebudili,

naj je še tako prosil,

še tako jokal,

še tako gledal ljubeče

z očmi, polnimi solz,

ki niso mogle verjeti.

Ni mogel dojeti,

da res je to,

kar je nekje v sebi že vedel,

a ni želel sprejeti,

saj preveč grozljivo

je vse skupaj bilo.

Bilo je te dni tam daleč

morda tudi blizu,

v Damasku,

kjer so ljudje prenehali

biti ljudje.

(napisano 25.8.2013)

Esther