S smehom v bakrenih laseh
pripetim na pramene starega zlata
sem jo vzel iz nastavljene pasti lepih besed
gibko in nežno, v koži skromne miline
Oči med plašnicami so videle
le modro nebo brez gub
bleščeč svetilnik pripet na njem
za pot do njenih željenj na čereh
Lahno vržen laso na četrtem prstu je zategnil
vse več sivih dni pokrivalo večere
žepi preplitvi za mojo predrago
jezik zmlel svetlobo v temen prah
Prazno steklenico z zelenim dnom
hladnim in oddaljenim kot ona
nagnem, da mi pride bliže
bežeče kakor žarki sonca, ki zahaja
padajoči čez tog vrat
postajajo svetlejši v umiranju poletja
pozimi se lisicam spremenijo barve
šel si bom nabavit rog.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!