Poglej
svoj dan.
Deželo,
ki obljubljeno stoji
na
nedosegljivem pročelju.
Roke
se raztezajo,
objamejo
praznino,
nastalo
v jutru,
ko
na svetu ostaneš sam.
Kljubovalno
se spopadaš s skrivnostmi.
V
domače misli
priviješ
utrujeno telo.
Kot
vrač,
naznanjaš
usodo.
A
hitreje ko bežiš,
vztrajneje
sledi.
Senca.
Pramena
svetlobe,
ki
ne prodre skozi meglo.
Kot
utvara,
da
samo živiš življenje.
Pramena svetlobe = pramen svetlobe?
Lp,
Kerstin
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Sandra Kocijančič
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!