Tujec

Poglej svoj dan.

Deželo, ki obljubljeno stoji

na nedosegljivem pročelju.

Roke se raztezajo,

objamejo praznino,

nastalo v jutru,

ko na svetu ostaneš sam.

Kljubovalno se spopadaš s skrivnostmi.

V domače misli

priviješ utrujeno telo.

Kot vrač,

naznanjaš usodo.

A hitreje ko bežiš,

vztrajneje sledi.

Senca.

Pramena svetlobe,

ki ne prodre skozi meglo.

Kot utvara,

da samo živiš življenje.

Sandra Kocijančič

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
14. 09. 2013 ob 15:45

Pramena svetlobe = pramen svetlobe?

Lp,

Kerstin

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Sandra Kocijančič
Napisal/a: Sandra Kocijančič

Pesmi

  • 14. 09. 2013 ob 08:35
  • Prebrano 663 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 103.8
  • Število ocen: 3

Zastavica