Epilog 

Zlomila si me!

Kot jaz zate lomil svoje sem zobe!

Tišina!

Tema!

Solze!

Dovolil sem da na dno si me vrnila,

zato ker upal sem,

da mogoče se k meni boš vrnila,

a prepozno sem spoznal,

da žrtev tvojih iger sem postal!

In srce krvavi!

Še tiste zaceljene rane,

odprte so,

krvavih solz blodim po tej hiši!

Zgubljen,

bos,

osamljen!

Ne morem verjeti!

Končani ptiča so poleti,

petje njega ki te ljubi,

utihnilo bo,

počrnelo bo nebo,

od saj in od dima,

na tisoč delčkov razbito je telo,

srce zažgano prislonjeno v kot,

v mislih pa le senca dvomov in kup zmot!

Lažnive so besede zdaj realnost postale!

Ne vem kako sploh naj povem,

to kar čutim,

vse to kar v meni se dogaja,

ko pustila, pred vrati si me raja,

kam sedaj naj grem?

Spretno svojo mrežo si napletla!

Del sebe v vsak košček mene si zasadila,

mi z eno potezo upanje vrnila,

in ko dobila si to kar si želela,

zaprla si vrata,

upanje nazaj si vzela!

Krivim sebe, nikdar tebe,

dovolim si vedno, da zažgeš mi krila,

da zlomiš me kot tokrat si me zlomila!

Ne morem več, kaj ne razumeš?

Vem igrala se boš še naprej!
Lahko obljubim si še stokrat,

da žrtev tvoja več ne bom!

A vedno ko se boš vrnila,

v teh besedah besnel bo dvom!

Okrog prsta me oviješ!

V lažnem upanju, del sebe mi razkriješ,

kot majhen pes sem,

nežen in zaupljiv,

krhek in drobljiv,

zaupam ti še vedno!

Nocoj spet grizel svoje bom kosti!

Spet spustil bom nekaj krvi!

Zakaj ne vem, le upati smem,

da jutro me ne prebudi!

V sanjah spet me boš lovila,

v sanjah spet se v srce moje boš skrila,

v sanjah spet lahko bom tvoj!

Morje besed boš v sanjah mi izrekla,

prisegla, da ne boš me več opekla,

da zvesto doma me boš čakala,

za zaupanje moje boš lagala!

Ujet v tej kletki bom ostal,

kot rekla mi je bela ptica,

nad ljubeznijo ne bom obupal,

ne bom se predal,

verjel vsem tvojim bom lažem!

Vem tudi ti nocoj boš sama spala,

mogoče zberem moč in te obiščem,

v vrtu sanj nocoj jaz tebe poiščem,

ne boj se ne prinašam nočnih ti mor,

v sanjah ljubil te bom kot nor,

se dotikal tvojega vratu bom in hrbta,

s prsti šel ti skozi lase rjave,

te odpeljal visoko v višave,

strahove tvoje pregnal bom v daljave,

z jutrom odšel bom in izginil!

Mogoče solza se utrne ko odpreš oči,

spet v glavo vrnejo se stare ti skrbi,

kot vame tudi vate punčka zala,

realnost svojo pot bo poiskala!

Vrata moja še vedno so odprta,

okna nikdar do konca zastrta,

tvoja skodelica še vedno v omari tiči,

vse kar se spremeni,

je moje razumevanje da te ni!

Nevihta bliža se in jaz zunaj stojim,

z vetrom orkanskim si dušo krepim,

z dežjem hladnim si misli mirim,

s temnimi oblaki pa tebe iz rok izpustim!

Vrnila se boš ti ne jaz!

Obdržal bom to ljubezen,

dvignil nekoč bom svoj obraz,

vem dolgo bo trajalo,

da vse kar si ti,

ven iz mene bo odšlo,

verjemi mi na izgubi si ti,

ti in tvoje čudovite rjave oči,

ker igre ki igraš jih k tebi se bodo vrnile,

ti posteljo in zaupanje v ljudi zlomile!

In ostala boš sama!

Spooky Wolf