Daleč so misli
izgubljene v tvojih očeh,
ki se vprašujoče dotikajo
neizrečenih besed...
Nežnih in toplih,
da bi mi srce ob njih zaigralo,
ali mrzlih, hladnih kot led..?
Saj vem, da je v tebi
sonček, ki sveti zame,
a kje... Jaz sem tu,
ti si tam... in tako daleč
je topel žarek, ki bi
ogrel to plaho srce.
V svojo toploto ovij me,
da mi bo prijetno toplo ...
da se stali mrzel dvom,
ki razjeda srce in telo.
Strah, da te ni več zame,
da bom spet v sebi sama,
ko boš ti z mislimi kdo ve kje.
Tvoja misel, tvoja
beseda ob meni je vse ...
nič drugega nimam ta hip,
le to, da vem, da si
tudi zame tam nekje.

Ljuba Rebolj