Odločila sem se,

da napišem scenarij,

da zarišem zrcalno sliko

mojega življenja,

odločila sem se,

da jo pošljem v gledališče,

da si olajšam tegobo

in gledam sebe sede

pred odrom

in se čudim zmešnjavi

cele predstave,

ki nikakor nima miru,

je kot plamen,

ki se vname in gori,

zmeraj več in zmeraj bolj,

dokler ne zbežim

od lastnega scenarija

in se zunaj primem za glavo

in si rečem,

kaj mi je bilo treba

hoditi gledati

tako težke predstave.

In vem, da je moja.

Stresam misli iz glave,

nevidno, da me kdo ne bi

narobe razumel od mimoidočih,

potem vsa vročična

odidem proč.

IŽ-lev