Na starih škripajočih tramovih

porumenele slike vihajočih robov

nasmeh starca redkih zob

dišeče senožeti z jatami pisanih ptic mladosti

Čez oko silijo čebelje zgradbe

zavite v meglice neštetih  dihanj

zaprhuta žalosten vran

in kjuje semena s pokošenih polj

V kotih ležijo zeleni vzhajani hribčki

poje jim zvon belih cerkva z vrhov

razlije do dolin kot mehka pena

da olajša truden korak

Vozila kričijo hitrost v ušesa

z mnogih cest speljanih v danes in naprej

Po deskah se razsujejo steklene koralde

z odsevi davnih mladenk zardelih lic

dvignejo prašne delce da zaplešejo z njimi

skozi niti nekoč prižgane svetlobe

Nebo sedanjosti noseč sivino

lega na staro šaro mojih misli

S pisanjem zalepim grozeče špranje

med skrinjami preteklosti z židanimi rutami

prepih hitečega vsakdana želi moje pajčevinaste spomine

strgati njihovo tkanje

za luknje polne praznin.

pi - irena p.