Sredi makovega

polja je stala

z vetrom v laseh ...

v  tanki prosojni oblekci,

kot morje valujoči,

skoraj gola ...

neskončno zala ...

Pod puhastimi oblaki

z blagim jutranjim

soncem obsijana,

s pisanimi metulji

v letu obdana.

Sramežljivo spogledljiva

v rdečini makov

in zelenilu žita

in obenem nedolžna,

neskončno mila ...

frfotajoča in igriva,

skoraj neresnična

pa vendar

tako zelo živa ...

Kakor iz neke že davno

pozabljene pravljice ...

pozno poletna vila.

Ljuba Rebolj