
Nad koruznim poljem,
ki tja v daljavo beži,
vse do roba obzorja,
se rdeče večerno sonce
zadovoljno smeji.
Zadnje snope žarkov
pošilja med
rumeno zelene late
in nabrekle storže zlate,
laski se barvajo v rjavo.
Mlečno zrno v njih zori.
Ne bomo več jedli
pečene koruze.
Nam že polenta diši.
Napisana 9.9.2013 / Pesem sem že drugič popravila.. Iz minimiranja šla nazaj v dodajanje opisov... končno je jesen bogata...
Pozdravljena, Ljuba,
če ponovno objavljaš popravljeno pesem, bi bilo zelo smiselno, da nam v komentar prilepiš link na prvotno, da bi lahko primerjali spremembe (in po želji / potrebi tudi komentirali). OK?
Lp, Ana
Pozdravljeni,
seveda, se strinjam :), res je smiselno... tako niti nisem vedela, katera verzija je bila pogledana... prvič verjetno tista, ki sem jo oklestila... Torej, ko spreminajm, ohranim tudi prvo verzijo za primerjavo.. Hvala, bom.. :)
lp, Ljuba
Ina, sem popravila, tudi meni je tako lepše..:)
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Ljuba Rebolj
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!