V meni divja hud vihar, zdi se mi brez konca in kraja,

ne pojenja, noče osvoboditi mojega telesa.

Lomi vse pred seboj, ni mu mar zame.

A sama pa ne opazim, da je nastal zaradi prevelike bolečine,

ker sem ostala sama, brez nekoga, ki mi je pomenil zelo

veliko in še vedno bi zanj naredila vse, če bi le lahko.

Dan za dnem se mučim, sopem, oprezam, drgetam....

Kdaj me vihar misli spustiti iz svojih krempljev,

nimam več moči, da bi se ponovno pobrala,

nimam več moči, da bi se borila z njim,

vse kar je bilo v meni, je šlo z njim,

ostalo mi je le strto srce.

Kakšno opustošenje, ne morem doumeti, da je

lahko v človeku takšna praznina, ki je ljubil z vsem srcem in dušo

nekoga, ki je bil za njega pripravljen narediti vse.

Sedaj padem....zopet brez moči zrem v svet, ki razočaral me je spet.

Potrebujem nekaj, nekoga, da mi to praznino zapolni za vse večne čase.

V.M.