Stojiva v okrogli sobi
kjer volkovi ne morejo
zavijati okrog vogalov
tudi veter ne
ni robov za spotikanje
ne kotov za odlaganje skrivnosti
nebo nama je naklonjeno
podprto z žarki mesečine
zavese ne skrivajo oken
ker jih ni
gledava se le čez oči
cesto prihoda sva zradirala
cesta izhoda se šele spočenja nekje v meni
nisem vedela
da lahko v tako sobo
tako zgodaj pride oglati mrak
da nebo lahko duši
in da so zvezde samo
stekleni koščki
ostanki src
urednica
Poslano:
09. 09. 2013 ob 18:09
Spremenjeno:
09. 09. 2013 ob 18:11
Odlična pesem s preobratom na koncu, ki zatre idiličnost, ki se kaže v uvodu in skozi potek pesmi. Lepo uporabljena simbolika okrogle sobe, kjer ti nihče nič ne more, pa vendarle ... tema je vedno blizu. Odlično pesem malo deprimira nekoliko preveč prostodušno izbran, kar malo klišejski naslov. Menim, da bi z občutljivejšim izborom naslova naredila veliko dobrega za pesem samo.
LP, lidija
Hvala za komenrat in nasvet, Lidija. Bom poizkusila.
Lp
Pi
bravo! :)
Poslano:
09. 09. 2013 ob 22:16
Spremenjeno:
10. 09. 2013 ob 19:03
Pozdravljena, pi :) všečna pesem :)
Moje čestitke :)
Lp, Lea
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!