Pusti priprta vrata,

skozi katera prihaja vonj.

Doma si,

ko prihajam bosa,

v rahlo sivem dnevu.

Prihajam,

ker se bojim spopasti z volkovi.

Za menoj pritajeno renčijo,

skriti v gozdu,

polnem slastnih sadov.

Oči poskrivajo v otroških obrazih.

Sunkoma me ponesejo

nazaj v posteljo,

kjer se zavem teles.

Še potujem.

Izgubim oblačila

in se razgaljena zavem,

da je sram samo naučena beseda.

A prav takšna stojim pred vrati.

Doma si.

Vse je rdeče,

vrata, objem, večerja.

Prasketajo besede in

med naju poskakuje otroški obraz.

Iskrivo je, skoraj magično.

Čas me prinaša bliže.

Misli pospravim v resničnost,

ker preveč življenja botruje mrtvi sliki.

Klavrno sesedem telo

v obupan večer

in verjamem,

da so vrata še vedno odprta.

Sandra Kocijančič