Čakanje

Nihče me ne čaka.

Vesla so zaprta.

Nad trsko mojih skomin

lebdi vrabec

iz močvirskih potovanj.

 

Ne gleda.

S praznim krempljem

laja skozi žile

in se spotika ob srce,

ki ga ni.

Vrgli so ga ribam,

ki prežijo

na naslednji zob

starega mesa.

 

Ali pa ne.

Mogoče so se odplazile

s trebuhom na zraku

do grma

in počrnele v korenine.

 

...

 

Čutim.

Zemlja sem.

Čakam.

Vesna Šare

Jupiter! Silvana Orel Kos

Poslano:
09. 09. 2013 ob 08:15
Spremenjeno:
09. 09. 2013 ob 11:07

Pesem se začne s temotnostjo vmesnega stanja, ko se lirski subjekt prepušča razmišljanju o svojem bivanju, od občutij močvirske zapuščenosti, brezizhodnosti in pogoltnosti bolečine do nove vloge, v kateri kot subjekt z novo porajajočo se zavestjo daje možnost, da nekdo pride k njemu, pravzaprav vanjo, v zemljo, dobro pognojeno s predelanimi sedimenti preteklih izkušenj. Sveže živalske metafore, polno občutje pesniškega vrenja.

Lep pozdrav, Jupiter!

Zastavica

÷

÷

Poslano:
09. 09. 2013 ob 10:53
Spremenjeno:
09. 09. 2013 ob 11:13


Čutim.

Zemlja sem.

Čakam.

kaj takega prebrati je pa tako blagodejno in pomirjujoče (skoraj na cilju). jupiii

bravo

Zastavica

Vesna Šare

Poslano:
09. 09. 2013 ob 22:09

Hvala, Jupiter! in Jure!

Pesem sem napisala ob Ljubljanici dan po pesniškem pikniku.

:-)

Lp.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Vesna Šare
Napisal/a: Vesna Šare

Pesmi

  • 08. 09. 2013 ob 19:34
  • Prebrano 1071 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 636.81
  • Število ocen: 19

Zastavica