Nihče me ne čaka.
Vesla so zaprta.
Nad trsko mojih skomin
lebdi vrabec
iz močvirskih potovanj.
Ne gleda.
S praznim krempljem
laja skozi žile
in se spotika ob srce,
ki ga ni.
Vrgli so ga ribam,
ki prežijo
na naslednji zob
starega mesa.
Ali pa ne.
Mogoče so se odplazile
s trebuhom na zraku
do grma
in počrnele v korenine.
...
Čutim.
Zemlja sem.
Čakam.
Poslano:
09. 09. 2013 ob 08:15
Spremenjeno:
09. 09. 2013 ob 11:07
Pesem se začne s temotnostjo vmesnega stanja, ko se lirski subjekt prepušča razmišljanju o svojem bivanju, od občutij močvirske zapuščenosti, brezizhodnosti in pogoltnosti bolečine do nove vloge, v kateri kot subjekt z novo porajajočo se zavestjo daje možnost, da nekdo pride k njemu, pravzaprav vanjo, v zemljo, dobro pognojeno s predelanimi sedimenti preteklih izkušenj. Sveže živalske metafore, polno občutje pesniškega vrenja.
Lep pozdrav, Jupiter!
Poslano:
09. 09. 2013 ob 10:53
Spremenjeno:
09. 09. 2013 ob 11:13
Čutim.
Zemlja sem.
Čakam.
kaj takega prebrati je pa tako blagodejno in pomirjujoče (skoraj na cilju). jupiii
bravo
Hvala, Jupiter! in Jure!
Pesem sem napisala ob Ljubljanici dan po pesniškem pikniku.
:-)
Lp.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!