Med nočjo in novim jutrom,
med spancem in budnostjo,
težkih vek in ujetih misli.
Ves svet v kliku miške,
prebiram, pišem,
odgovarjam, poslušam,
borim se z zaspanostjo,
telo se želi zviti v topli
postelji, se spočiti, roka
drži miško in neumorno drsi
po neskončnem spletu
možnosti in informacij.
Slabost, drhtenje v telesu,
veke se zapirajo in mukoma
jih odpiram ... v hrbtu ostra
bolečina ... Samo še malo,
kmalu bo jutro, nov dan,
ptice se oglašajo,
tema je vse redkejša ...
s ceste se sliši promet ...
Utrujenost v sključenem telesu,
roka se v komolcu opira na mizo,
čelo nihajoč omahne v dlan.
Prsti druge roke na tipkovnici
beležijo kaotično zmedo.
Moram se zlekniti, se zaviti
v odejo tišine ... in miru,
nov dan bo kmalu.
Kratke ure minevanja vase
bodo minile prehitro.
Pozno popoldne ali zvečer
bom v sebi zmanjkala ... spet,
morda do jutra ... ali pač ne.
Saj pozno zvečer me tam,
na drugi strani ekrana,
le klik miške stran,
spet ... počaka ves svet.

Ljuba Rebolj