Sem res tista,

ki po polnoči

ne more zatisnit očesa,

tista ki se tolaži

in preganja zaspani čas

v pisanju novih dimenzij,

ki bi me naj popeljale v spanec,

vsa jutra so si podobna,

temna in tiha sopihajo

okoli mojih prstrov in misli,

da so postala že stalnica

mojih prebujanj.

Je res, da sama sebi pišem

neki novi sanjski svet,

po katerem bi rada hodila,

da zaspana

z nasmehom na ustnicah

odločim obleke

in odidem naproti

mislim v spanju,

ko me premaga sen

in končam pesem.

In jo jutri znova napišem.

IŽ-lev