Nisem pesem,

nisem melodija,

nisem  uspavanka,

nisem tekmovalka,

sem le beseda,

ki se izpiše,

kadar mi noč

ne zapre očesa

in se izpovem,

kot da sem pri maši,

kjer župnik v spovednici

poskuša vsakega razumeti,

da mu da odvezo za storjeni greh,

ki morda ni greh,

le izgleda malo preveč srečno,

da bi me posvečeni zmogel razumeti,

da bi mi dal blagoslov namesto

molitve, ki naj bi me odrešile.

Sem mar grešnik,

ki se tega niti ne zave.

A jaz grem k njemu,

da me posluša,

kadar ni koga drugega,

da bi me razumel

v dnevu, ko ne vem več kam.

Klečim zunaj pri zadnji klopi,

nagnjena naprej s koleni,

roke držim skupaj

in molim svetega angela,

ki me pomirja.

IŽ-lev