na drobce polomljenih mesečin, na drobce mesečevih drobtin.

Svetlikajo se, čeprav pod morjem,

enako kot zgoraj, na enak način.

Vse se lomi, razbija, tisoč milj nad katedralo

v kateri tavam po globinah dušljivosti, miru.

Tu ne govorim, ne molim,

sedaj sem spodaj, sama.

Brez predanosti, brez vdanosti, ki izpuhtela je v obalo.

Potujem v objemu Oceana, ki me nosi, vodi,

iz pekla v raj, v raj globin; raj za grešnike, kot sem jaz.

In vsa ta predanost, in vsa ta vdanost

dostavila me je v gaj.

Tu, globoko, je pritisk, ki ga je težko sprejeti.

Je edina pot, da jim ugrem.

Zdi se težka izbira

a sedaj sem spodaj.

Konec.

Potapljam se.

Končno.

Spet se vdajam… rokam oceana.

Oh, odtavala sem v globine,

tako hladno, tako lepo.

V roké Oceana, ljubečega in mrzlega.

Potopi so nebesa za grešnike, kot sem jaz.

Leonie