Zvonec zapoje tritonsko melodijo

oddrsam še majavih nog

ovita v razlito glasbo

odprem smehljajoča vrata

dobrodošlemu poštarju

z očmi kot oglje

popokajo sladki mehurčki v meni

vriskajoč puščajo meden okus

sled pričakovanja

le ključe je pozabil

moj dragi

on pozablja vse

razen na pisma zame

vsak dan napiše brez peresa

najlepšo zgodbo

jo dostavlja po trenutkih

v nevidnih kuvertah

note iz najinega jutra

mu lahkotno plešejo na močnih ramenih

in se sramežljivo spogledujejo

psi ne lajajo za njim

le cvetje zardi

ko odhaja po stezi mimo njega.

pi - irena p.