meša se mi non-stop vprašanje, kdaj postanem zombi,

in "kako se boš obnesel kot eden njih?”

postal bom človek! ...

“zdej je pa volk

jaz pa kadim kot turk

in noč me gleda skoz odprto okno

jesen je budna

sršeni sanjajo Makedonijo

moja soba je oltar

kako dolgo bom še umirala in se prenažirala tu notri

in jokala in stokala

pisala v samosti, ki je večinoma lepa

a včasih tudi zelo utrujajoča in premočna, da bi se ji prepustila

..ne bi šla več ven iz nje, , vem

poglabljam se v pravoslavne ikone

angeli v škrlatu obljube zveličanja

dogma, ki odpira domišljijo

agni parthene

nekam je treba položiti glavo

izpraznit prazno mošnjo upanja

Marija, sladek nemir pred prvim poljubom

Jezus Kristus, varnost dišečega naročja, še tako zakopanega ..

še tako odročenega

križanega

celo noč mi igra trobento! ...

sedem grehov, sedem skomin, sedem palčkov, sedem dni v tednu

sedem slik

sedem točk

sedem sedmic

sedem plahih živali

sedem ljudi”

jaz, ki sem Jezus Kristus, ne razumem, zato ne postanem človek! ...

(če ni to ena izmed pesmi, ki želi povedati preveč, in je tudi preveč ne-poetična oziroma je - poezis slušatelja na splošno preveč zaverovan v dojemanje vsakdanjosti in premalo v simbole stvarjenja ...)

(AT.S)

(simon)