Hehehe. Odličen konec. Kljub tragičnosti zaradi nepričakovanosti nasmeji.

Kadar je človek v letih recimo tik pred upokojitvijo tako lepo spravljen s sabo, ne potrebuje več Ginger Rogers ob sebi, da bi zaplesal. Za lahkoudi ples potrebuje samo nekaj prostora v fantazijski kuhinji,  zraven poje (s takim in drugačnim naglasom;) »Lonček, kuhaj!«, za soplesalko pa si izbere brhko deblo.

Pesem štirih modusov, če ne ravno vivendi, pa vsaj retoričnih razpoloženj v pesniški (raz)gibanici, ki šokira, a dejansko nič bolj od pretresov, ki jih doživlja mali človek v tem času.  Breznooooo!

 Jupiter

Jap, nasmeji  - grenko. In globoko

Lp

Pi

Hvala vsem za pripombe in urednici za uvid. In, seveda tudi vsem, ki so mi naredili veselje z izborom. Pa upam, da se tudi nastopaški pezdeti kdaj zavihtijo na vejo, preden bo prepozno. Tako metaforično.

Lpb.