
Odrineš škripajoče težka vrata ob obzidju
in stopiš v bujno razcvetel gaj divjih vrtnic.
Dom kolibrijev, metuljev in gnezdečih ptic.
Grmi šipka s krepkimi žilami v jerini
preraščajo kovane križe
v rožnato nebo.
Glej,
ta cvetek
je podoben tvojim ustom,
ta pecelj
njeni popkovini,
ta list zajadra v prazno dlan.
Tale pesem je sicer tako nežno zastavljena, ko pa pridemo do konca nas od bolečine zdrobi. Vsaj mene je. Tako subtilno opisan občutek neke izgube ...
LP, lidija
Hvala, Lidija, da si stopila v vrt:) Lp, Jupiter
Res je, krhka kot porcelan. Pesem, ki želi, da jo bereš s šepetom, priprtimi očmi, da previdno hodiš in dihaš vonj rožnega vrta. In konec, ki nekako ni konec, obstaneš, odpreš oči in dopustiš mislim vrstice, ki dahnejo v prazno dlan in ...
lp, ajda
Najlepša hvala, Ajda, za misel. Lep dan, Jupiter!
Jaz sem jo šele danes prvič prebrala in mi je vzela dih. Hvala, Jupiter, in čestitke!
Hvala tudi tebi, mucamaca:) Lp, Jupiter!
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Jupiter! Silvana Orel Kos
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!