Prvi žarek posveti na posteljo,

ležim in se mrtvo tiho sprašujem:

Je možno živeti od sanj?

Rastline niso sposobne sanjati,

ustvariti in uresničiti jih zmoremo le ljudje.

Kaj je resničnejše od resnice?

Dopoldan je že.

Zamujam lepote jutra

in prvi soj bi bil lahko žarek upanja.

Zazrem se vase - vse to, kar je v meni:

je ali ni? Nič ne more biti resničnejše,

občutki ne lažejo bolj od razuma,

ki je pogosto konstrukt bojazni.

Udaril bi se s filozofijo, pa nočem,

da ne zbudim spečega dečka,

mu vdrem v nedolžen sen,

nerodno lomastim po nežnih stezah

in delam nered v navidezni resnici.

Blagor mladosti, upapolni,

ki ne šteje poznih let, ki še ve,

kaj je laž in kaj tolažba,

neupoštevajoč trdne mostove

vsiljene izkušenosti.

Vedno zatavam, kamor nisem nameraval,

izgubljam se v sebi in niti ne vem, če sem.

Nikjer ni ostrega roba,

ki bi zarezal skozi blazine samozadovoljstva,

in stvar, ki nima meje: je sploh še stvar?

Je nekaj neoprijemljivega, je vse.

Prav nič ni nemogočega,

užitek bivanja je v celovitosti,

ki ne ločuje pravljice od vsakdana.

Ni pomembno, kaj je bilo in kaj bo,

samo kaj je v tem trenutku spraševanja.

Stopam, kot da nisem navajen čevljev.

Brez preteklosti sem bos,

brez sedanjosti, prihodnosti sem mrtev.

Brez sanj sem otopeli cvet,

brez uresničitve sem poražen.

Čas kosila, kmalu bo večerja.

Čemu imam telo, ko pa imam misli?

ius