Preveč tiho je noč vstopila v mesto.
Zavzela ga je nenadno,
kot izkušen bojevnik.
Premagala je šibko obrambo uličnih svetilk
in zavladala prostoru.

Pod okriljem teme,
komajda opazno,
se je polnočni odmev prikradel pod zvonike.
Neslišno, mirno in močno.

Na kolesu rulete se je kroglica ustavila na šestici.
Črni. Ali rdeči.
Kot da sta to nekakšni nasprotji.
A nista.

Spiralna rutina je nadomestila izgubljeno zaporedje.
Pretočnost noči je vzpostavila zakone bivanja
v času, ki ji je bil na voljo.

Počasi so stvari našle svoje pravo mesto.
Kraji in predmeti so postali svoje lastne sopomenke.
Vse je postalo prepoznavno in jasno.

Samo ptice niso ničesar razumele.

modricvet