Sama

se sprehajam

skozi zemeljske oblake,

drobne bele

jutranje meglice

mi postajajo podobne

jesenskim začetkom

in letos prvič nisem

videla zvončka,

verjetno raste predaleč,

da bi ga ujele moje oči.

Namesto rož

grem po dolgi ravni poti,

kjer imajo hiše živo mejo,

včasih celo grme z bodicami,

ali pa s pasjo sliko

in še bolj strašnim psom.

Hodim sama,

le zven korakov

me spominja

na ednino.

Poskušam priti

na mesto,

koder odložim torbico

in se zleknem na kavč.

Sama s seboj.

IŽ-lev