Če kdaj med vami umrem
bo to zato
ker sem od žalosti zaprla nalivno pero
še polno črnila in mezečih besed
drenjajočih v tinti mojih žil
Ker moje črnilo je vidno tistemu
ki ga pogreje s širokim pogledom
odpre vrata segajoča od glave do srca in nazaj
Take častim pokrita s pajčolanom navidezne skromnosti
čez požrešne misli
Jaz bi
da vsi prižgejo sveče pod mojim oltarjem
nečimrna
zato bom še packala nedobrodošlice
na umazan papir utvar
le z gosjim peresom
ta dela čudeže
ki jih potrebuje vsak mesija
za široke ljudske mase
Če odmrem kmalu tukaj med vami
ne bo nič narobe
mesij je veliko
da razdejajo tuje templje
V mojem sem zagledala dve bleščeči bitji
na sveže polomljenih stojalih za sveče
iz ust jima je sijala resnica
povedali sta mi v moj mrak
da sem tudi jaz svetloba
zato ne morem umreti
tudi med vami ne
Prijeli sta me za roki
čisto pri tleh smo leteli
težko se je prijemal žar name ničvrednico
v moje temne kotičke
dokler ne počistim sebe
bo tako
A bitji me objemata
zato ne bom pogašena od sebe same
četudi za zdaj le brleča
od ljubezni za vse vas
To!
imel sem občutek ... zdaj pa vidim, da res; ne da se umreti.
do kam zavihati rokave ? pod slapom- je vseeno ;)
lp,
Jure
Ja, imaš prav, Jure, res je vseeno!
Sijmo naprej.
Lp
Pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!