Razočarane gospodinje

Naj bo to poklon poetu,

poklon testosteronu

in v dar moškastemu svetu,

kjer ženska vrednost je enaka

helijevemu balonu,

lep je in zanimiv dokler se dviga,

potlej poči ali izgine za oblakom,

samo  še špagica v slovo zamiga,

druge že vleče zrak proti  junakom.

Saj

Urško odnese mož povodni,

ker ni marala z vsako spako levo,

Jelovškovo unič' romantičen pohotnež blodni,

nobena v moški poeziji ne naleti na revo,

še Vida lepa ne, ki črn zamor'c jo v dalj odpelje,

tud' Julija, ki še pogleda ne

trpečega, ki srce k nogam ji polaga,

da oni so ljubiti prav sposobni le,

taka ideja v moški poeziji zmaga.

Če je zavrnjen, trpi tako popolno in hudo,

da malopridnica ni vredna nič več prave sreče,

pa vendar stihe dolge o trpljenju piše tak' lepo,

da potlej ženski rod se od sramote v njih zavleče

jih malikuje in povzdiguje v višave,

da ne razumejo tiste prevzetnice, ki ji ni mar,

njihove blodnje v rimah vpijejo, da so le one prave,

kako dovzetne smo za moško stvar.

Zakaj nismo bolj hlačaste in Amazonske,

kaj dela nas trepetajoče in tako hormonske?

Ko se odpro vrata zrcal, ki so moške roke jih pokrile,

resnični čudež, vse svoje vrednosti bomo odkrile.

Da smo ljudje kot oni in imamo svoje glave,

da smo sposobne iti vštric in tudi prehiteti,

težava je le, ko srce naleti na ''prave''

in ko možgani se ne morejo temu upreti.

Bo znal z roko v roki stopati ob tebi,

dajat' podporo in verjeti vate,

ali pa boš skrbela od težav v njegovi glavi,

do tega ali ima na sebi čiste gate?

Potem  bo on moški v hiši, gospodar z besedo

vsa pokončnost, vse zaman,  nazaj v bedo,

kot Ana boš Jelovškova, ki hrani lačna usta,

Julija, ki je povzdignjena, nato zavržena in pusta,

Vida, ki želi ubežati v svet novi

ali pa Urška, ki jo odnesejo valovi.

Zaradi srca postala ženska boš, kot jo moški svet želi,

ob potopu vsega tolažila se s poezijo moško,

ker le v njej videla boš, da tudi njihov svet lahko boli.

pi - irena p.