Komentar sledi.

Skorja je pogost pesniški motiv (Gašper Bivšek, /Skorjevec/, jo je vgradil celo v naslov svoje, pred časom precej opažene pesniške zbirke), zato je »tveganje« s takšnimi motivi precejšnje, a v tej pesmi namesto robatost, ki jo skorja običajno ponuja, drugi verz vpelje v pesem toplino. In od tu naprej je korak k erotičnosti v tretjem verzu samoumeven. Vsaj meni se je tako pripeljala v pesem gladka, bukova in čez njo tančica brezove skorje. Daleč od hrasta. Daleč od bora.

Na koncu je  konec, ki je in ni trpek. In to je tudi pogosto problem v pesmih. Tukaj ni.

Je pa (po moje)tukaj bolj opazen vsebinski  »problem«, (ki v tako kratki pesmi še bolj izstopi), namreč – ne vem, če so hotenja, kakršna koli, slepa. (?)

Je pa res, da je v slepoti, (kot v vseh hotenjih) tudi lepota.

Sem pa šele »potem« opazil dobro vtkano in nevsiljivo rimo, ki je po moje ravno zaradi te nevsiljivosti in neopaznosti, »potem« še posebej opazna.