Skoraj sem skorja preteklemu času.
Razpokana v mrazu ščitim ta les.
Razrasel bi čez se, vijugal med prsi,
zaril se v spomin. A vse to ni res.
Trda, izsušena nekdanja milina
ni niti dotik nemih sočnih drhtenj.
Razpiram se. Prhko sesedanje vase
postaja resnica slepih hotenj.
Komentar sledi.
Skorja je pogost pesniški motiv (Gašper Bivšek, /Skorjevec/, jo je vgradil celo v naslov svoje, pred časom precej opažene pesniške zbirke), zato je »tveganje« s takšnimi motivi precejšnje, a v tej pesmi namesto robatost, ki jo skorja običajno ponuja, drugi verz vpelje v pesem toplino. In od tu naprej je korak k erotičnosti v tretjem verzu samoumeven. Vsaj meni se je tako pripeljala v pesem gladka, bukova in čez njo tančica brezove skorje. Daleč od hrasta. Daleč od bora.
Na koncu je konec, ki je in ni trpek. In to je tudi pogosto problem v pesmih. Tukaj ni.
Je pa (po moje)tukaj bolj opazen vsebinski »problem«, (ki v tako kratki pesmi še bolj izstopi), namreč – ne vem, če so hotenja, kakršna koli, slepa. (?)
Je pa res, da je v slepoti, (kot v vseh hotenjih) tudi lepota.
Sem pa šele »potem« opazil dobro vtkano in nevsiljivo rimo, ki je po moje ravno zaradi te nevsiljivosti in neopaznosti, »potem« še posebej opazna.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tvoja
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!