Poljubi so pisana tkanja tišine,

reče Rosemary.

Ko se požene v obrambo preddverij višine

jočejo sadovnjaki.

Rosemary je nenavadno nadarjena, da

povsem naključno ukrade besede iz mesa in krvi

in iz njih zamesi kolač svojemu ljubemu.

S safirnim svinčnikom napiše posvetilo:

zaradi tebe

mi drgetajo vse nozdrvi neba

in so stegna v silni oblasti objema.

Rosemary.

Pijani od njenih rok padejo ognji

drug drugemu v naročje in se izpijejo.

in Sadovnjaki utihnejo

svetlečih se lic od solza

zmagoslavja.

Rosemary si zaželi le še da stegna malo razširi ...

malo razširi

in reče tišini: odpri se.

in gozdovi padejo razžarjeni v žiri.

Na tla.

Da tako se bori Rosemary.

Tako se vsaj govori o njej ko jo najdejo

spečo v preddverju.

Nabodeno na safirni trn višine.

Pravi rop orožarne boste dejali,

toda pustite jo naj spi vsaj dokler ne razpara

svoje tišine,

dokler iz nje ne izkaplja

vsa kri miline.

Tako se ljubi Rosemary.

Prava kazen poreče njen ljubi.

Kakšna umetnost nevarnosti

Moja Rosemary,

ha?

Marko Skok - Mezopotamsky