Poljupci su šarena tkanja tišine,
kaže Rouzmeri.
Kada ona krene u odbranu tremova visine
voćnjaci plaču.
Rouzmeri je živopisno obdarena da
nasumice pokrade reči iz krvi i mesa
i njima umesi kolač za dragog .
Napiše posvetu olovkom od safira:
drhte mi sve nozdrve neba
od tebe
i stisne oko bedra siline.
Rouzmeri.
Pijane od njenih ruku vatre padnu
jedna drugoj u naručje i popiju se.
i Voćnjaci ućute
obraza još sjanih od suza
pobede.
Rouzmeri poželi samo još da bedra malo raširi...
malo raširi,
i kaže tišini: rastvori se.
i šume padnu užarene u žirove.
Ničice.
Da tako se bori Rouzmeri.
O njoj se bar tako priča kada je nađu
usnulu na tremu .
Nabodenu na safirni trn visine.
Čista pljačka oružare reći ćete,
ali pustite je da spava bar dok ne opara
svoje tišine,
dok iz nje ne iscuri
sva krv miline.
Tako se voli Rozmeri.
Čista kazna reći će njen dragi .
Kakva umetnost opasnosti
Moja Rouzmeri,
ha?
Romantični nadih začetka se prevesi v skrivnostnost, obrednost, zavdanost, pomislila sem tudi na film Rozmarijin otrok. Zadiši po lepoti, moči, čarovništvu, obredju. Kjer temačnost in estetika trčita v silovit ples in od tam lahko izbruhne le ognjenost in se za protiutež usahne nebo. Kar je lahko prispodoba, k čemur nagiba konec pesmi, ki odmika pogled, čeprav se ta vseeno vrača v čarovnijo ... Čestitke,
Ana
Katarina, izvoli še prevod RožeMarije : )
http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/84795/rosemary
Lp, Marko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: kjk
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!