Dolgo že živiš v zmoti.

Zmoti, ki praviš ji življenje.

Praviš, da hodiš usodi naproti

a v bistvu iščeš le trpljenje. 

In razdajaš se ljudem,

ki tega ceniti ne znajo,

želiš ustreči jim v vsem,

nato pa spet iščeš novo izdajo.

Ko padeš in ko si na tleh

ne greš naprej, ostaneš tam.

Veš kaj jok je, ne kaj smeh.

In veš kako je če si sam.

A sam v življenju ne moreš biti,

čeprav je dobro biti sam.

A vendar nekoga moraš ljubiti

pa tudi če je daleč stran.

In ko padeš moraš znati vstati,

iti dalje, nove poti iskati.

Nikoli prijateljev ne izdati.

Živeti, bedeti - ne umreti, spati!

Samanta H. Žavski