Letiš nad cesto brez smeha,

letiš nekam daleč v temo.

Letiš hladen, brez nasmeha

in razmišljaš kaj je narobe šlo.

Razprostiraš v vetru svoja krila,

otožna in morbidna so.

Včasih se v njih je sreča iskrila

a zdaj nazaj je več ne bo.

Bolečina sveta je padla nate

lezeš iz nje, ne moreš ven.

Nikogar ni, da skrbel bi zate

počasi padaš v večni sen.

Nemirno se zazreš v brezno,

sanjaš, a se ne budiš.

Počutiš pijan se, misliš trezno

in po svobodi hrepeniš.

Zdaj ti že oči zapira,

ni več vetra - je le smrt,

duša vztrajno ti umira

in zdaj nisi več potrt.

Samanta H. Žavski