NEKATERE ROŽE CVETIJO ZASTONJ
Obleče najlepšo obleko
in čisto nove nogavice Peggy
zvoni k prvi maši
lakasta torbica odseva
odhajajočo brhkost
v njej zažvenketa
drobiž za daritev
vse ostalo je že dala
dolgih korakov
meri pot
stopi skozi okovana vrata
pogoltnejo jo
v blagoslovljeni vodi
okopa vrhove prstov
pustijo znano sled na obrazu
sede zadaj levo
obred se prične
falzet pojoče govori
njen pogled uhaja desno
na glave brez klobukov
s petelinjimi peresi
v drugo vrsto
peto
šesto
enajsto
štirinajsto
v kakšni po eden
v drugi po dva
žene so na njeni strani
samo v klopeh ob nedeljah
nevednost so kupile za svoj mir
misli pri kuhanju kosila
grehe so pustili pri spovedniku njihovi možje
mali in tihi
ona jih pozna drugače
močne in obljubljajoče
prisegajoče
z lažjo so jo ovijali
da je tatovom podarjala iskrenost
Amen
prva postoji
pri izhodu brez večne luči
mimo nje ženske in pol
polovijo svoje polikane može
pod roke
ki nosijo domov plače
one dajo ognjišču medlo luč
in vsak dan zloščeno verigo
oni je v sreči
da je juha polna rezancev
ne vidijo
ob brljivi luči
nočejo razsvetljenja
prešibki so
za resnico
Pogleda proti torbici
da bi iz nje vzela robec
odsev pokaže trpek nasmeh
farani bodo cel teden čakali
da odprejo srca krščanski ljubezni
ona ne čaka več.
Neko cvijeće cvjeta džabe
Obuče najljepšu haljinu
i potpuno nove štramplice Peggy
zvono zove na misu
lakirana tašnica odsjeva
prolaznu ljepotu
u njoj zvecka
sića za obdarivanje
sve drugo je već dala
dugim koracima
mjeri put
ulazi kroz okovana vrata
progutaju je
u blagoslovljenoj vodi
okupa vrhove prstiju
puste znani trag na obrazu
sjedne odzada lijevo
obred započne
falset pjevajući govori
njen pogled bježi
desno na glave bez šešira
s pijetlovim perjem
u drugoj vrsti
petoj
šestoj
jedanaestoj
četrnaestoj
u nekoj po jedan
u drugoj po dva
žene su na njenoj strani
na klupama samo nedjeljom
nerazgledanost su kupile za svoj mir
misli pri kuhanju ručka
grijesi su prepušteni ispovjedniku
njihovi muževi
mali i tihi
ona ih poznaje drugačije
snažnije pune obećanja
zaklinjanja
lažima su je ovijali
da je lopovima darivala iskrenost
Amen
prva zastane
pri izlazu bez kandila
mimo nje žene i po
pohvataju svoje uglađene muževe
pod ruke
što nose kući plate
one daju ognjištu blijedu svjetlost
i svaki dan uglancaju lanac
oni pa sretni
da je juha puna rezanaca
ne vide
uz trepćuće svjetlo
neće rasvijetljenosti
preslabi su
za istinu
Pogleda prema torbici
da bi iz nje uzela maramicu
odsjaj pokaže trpki osmijeh
župljani će cijelu sedmicu čekati
da otvore srca kršćanskoj ljubavi
ona više ne čeka.
Bravo, Pi! To pesem bi lahko pisali tudi po sibirskih tundrah in arabskih puščavah ;-)) ... menim, da so verske in državne inštitucije izvir največjega zla na tem svetu; upam, da mi te izjave nihče ne bo zameril, ker ob tem nikakor ne mislim na vernike niti na tiste, ki ljubijo svojo deželo, kulturo, tradicijo .., le zdi se mi, da bi ves svet lažje zadihal, če se ločnice ne bi zmeraj tako močno povdarjale, da so bolj podobne krvoločnicam, kot lepo ograjenim vrtovom z različnimi cvetlicami našega planeta
lp, breza
Komentiranje je zaprto!