Torej me te dni zapuščaš in greš,
v srcu te vlečem nazaj,
v dejanjih se ne upiram tvojim željam,
kar človek mora storiti, pač mora.

Podam ti kovček,
pospremim te do glavne, odločujoče poti.

Odhajaš,
toda jaz grem za tabo,
ne da bi slutil.
Do konca življenja bom hodila zadaj,
že pogled v stopala tvojih nog mi je dovolj.

Sklonjena bom sledila svoji sreči,
ki sedaj odhaja.

(Monika Čuš, zbirka Sinjina)

Monika Čuš