Pjesma u kašnjenju
ono što pamtim
bilo je jutro
prvo probuđeno
neisplakanim snom
i košulja na vješalici
grleći me jučer
što je ostavila trag
na mojim usnama
nevješto nanesene
riječi od karmina
kao kuglice sladoleda
isparene kaosom
(vreline od oka
baš onako
u neizbježnosti)
i sve to kao
izmaknuto tlo
jer sam ti tabane
držala u dlanovima
ispruženim
na kazaljkama smisla
promašeno
dodirujući nebo
nakon što je netko
zagriženo u bijesu
pucao na noć
u meni se nešto
pomaklo
u promaknutosti
istog trenutka
i suzom odbjeglom
moralo se razdaniti
Pesem v zamujanju
tisto česar se spomnim
je bilo jutro
prvo prebujeno
z neizjokanim snom
in srajca na obešalniku
ki me je včeraj objemala
je pustila sled
na mojih ustnicah
nevešče nanesene
besede s šminko
kot kroglice sladoleda
izhlapele v kaosu
(vročine izmerjene z očesom
prav tako
v neizogibnost)
in vse to kot
izmaknjena tla
ker sem ti stopala
oprijemala v dlaneh
iztegnjenimi
v kazalce smisla
napačno
se dotikajočimi neba
potem ko je nekdo
v vnetosti besa
streljal na noč
se je v meni nekaj
premaknilo
v zgrešenosti
istega trenutka
se je s prebeglo solzo
moralo zdaniti
Komentiranje je zaprto!