V dveh

od štiri sten

imata okno

in vrata na balkon,

lahko svobodno

gledam in preštevam

nočne zvezde,

lahko podnevi gledam

neznane obraze

ki s hitrimi koraki

hitijo vsak na svojo stran,

lahko gledam veje,

kako jih veter s svojo sapo

premika,

le tebe ne vidim,

ni sledu o tvojih korakih,

ni slike, ki bi pokazala te,

morda nimam okna

na pravi strani hiše,

a kljub temu vem,

da sva zaveznika,

da ne bova pustila

drug drugega tjavdan,

da se bova borila

in tudi če se ne vidiva,

da bova obstala,

skupaj z najinimi

polnočnimi pesmimi,

ki imajo takšno širino,

da bi lahko razgrnila atlas,

a bi se vseeno na neki

točki našla,

našla sled o naju,

ki naju pripelje blizu,

le morda ni še pravi čas,

morda še mora trajati,

tako so včasih govorili,

čeprav se danes vsem mudi.

Vem, da bereš,

to mi pravi moj instinkt,

čeprav nisem maček.

Sem pa ženska.

IŽ-lev