Nerazumen mir

se naseli v večer.

Čas je, da zakopljem misli

med blazine demonov.

Ni prepozno,

da zadiši po kavi,

ki naj prežene sence

naslednjega dne.

Naj odplakne ostanek časa,

naj odteče naproti svetlobi,

ki ga prinaša prebujajoča barva jutra.

Zatisnem si ušesa,

ko govorijo o peklu.

Zaprem oči,

pred zgodbami o nebesih.

Glasba naj preglasno igra

v brbončicah, ki te zaznavajo.

Jutro bo tu,

oddaljilo od prestola kraljevost

tvoje bližine.

V majhnosti smisla,

ki ga narekuje objemanje teles,

se spuščam nazaj in čutim.

Le za trenutek se dvigne zapah,

le da nariše spomin.

Ki kljubuje večeru.

Sandra Kocijančič