Predramil sem se s prvim sunkom svetlobe.

Vedel sem, da to ni severni sij;

menda se je osa zaletavala

v okensko šipo marogaste zore.

Zadnje dni imamo slabo vreme,

vsaj ni tako vroče kot na Rabu.

Z delom v tovarni si zamotim domotožje.

Pogrešam te.

Kaj počneta dekleti, ti pomagata,

se kljub vsemu pridno učita?

Mali se je v svojih prvih letih

gotovo že veliko naučil za življenje:

kako biti pri miru

in ne dati glasu od sebe.

To sem v treh letih zdomstva

tudi sam doumel.

Nocoj je tako svetlo,

da pišem že od prvega sunka svetlobe.

Kmalu bom vse popisal.

Ostaja mi še hrbtna stran,

ki je ne morem doseči.

Včasih pišoči kazalec ustavim

in si ogledujem dlan,

kako je bilo v njej držati

pipec, sekiro, žago, tvoje prsi,

ročice najinih otrok.

Včasih si kazalec položim tudi na srce,

da se prepričam, ali še živim.

Kako je nocoj svetlo.

Skozi režo tik ob svojem pogradu

vidim nevihtno nebo nad mestom.

In v zamazane šipe se zaletavajo ose.

Kmalu bo jutro.

Ali bi sploh še poskušal zaspati?

V mestu mogoče že vsi spijo,

negibno, brez glasu.

Ne vem, kako bom prišel domov.

Ampak bom.

Če boš kje videla blodeče postave,

me boš spoznala po črnih vrsticah

na prosojni koži,

po usnjenem hrbtišču,

beli roki in hrepeneči dlani.

Jupiter! Silvana Orel Kos