Trgam kisle slive iz rok matere,
kot vroč krompir jih kotalim po ustih
in mislim na vse tisto, kar še ni.
Če bi bila metulj,
bi sedala na zaprte popke kot otrok,
ki dan pred slavjem odvije svoje skrito darilo.
Jaz sem tista luna,
ki jo vidite sredi popoldneva,
bledo lice med igrivimi oblaki.
Jaz sem tisti cvet,
ki se daleč pred pomladjo
odpre v novemberski večer.
Kako grdo gledajo veje moje nestrpne dlani,
šepetaje preklinjajo
svoje nedozorele otroke.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Beatrice Reiniger
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!