Luknje so nosilec, ali tisto, kar je za nosilcem, ki proseva skozi podobo, kot erupcija pod barvo ali kot odkrit sestavni element slike. Nosilec nosi ključno vlogo pri ustvarjanju podob in ni zgolj temeljnik, ki nosi. Gledalec se ne more znebiti nosilca, ne more ga ločiti od nastajanja podob. Podobo je treba združiti z nosilcem, ker to je eno in isto in je edina možna pot v logičnem likovnem ustvarjalnem procesu. Iz nosilca eruptirajo podobe, razsežnosti likovnega sveta, likovno formalno se odraža v končnem izdelku vsebine. Nosilec nosi pomemben del v prikazu končne oblike. Podobo je treba včasih celo enačiti z nosilcem, še posebej takrat, ko iščemo v njej takoimenovani monolit!

Praznina kot ideja se tipično pojavlja v mojih slikah; nedokončano ali preveč končano ali šele začeto ali zgolj nakazano, prazni prostori želijo izgovarjati vsebino posameznega gledalca! Podoba se zažira v nosilec, drugače ne more obstajati, miselni proces gledalca prav tako. Dojemljivi svet posameznika vodi romantično pravilo. Če gremo od začetka in lepo po vrsti, naj začnem z veliko začetnico: Rodil sem se, bil sem otrok, imel sem srečo, da sem zrasel, zdaj sem tu ... Ne moremo si misliti, kaj vse je možno tukaj in zdaj, ko nastopim kot človek-ustvarjalec, od pra-zavedanja do danes. Ničesar ni, le moja misel, še besede ni.

(simon)