Slikaj z bliskavico svojega očesa, naj bo Grumovo gledališče, pogled v nezavedno, naj bo osvetljeno z reflektorjem, še vedno je roka bela in tanka, kadar piše, na drobljivem robu budnosti. Pesem, ki s svojim stopnjevanim ritmom vleče v svoj vrtinec, v ožarjeno točko, ki čas spremeni v trenutek, detajl. Čestitke,

Ana

Ana, najlepša hvala za pohvalo in zanimivo časoprostorsko interpretacijo :)  Lp, Jupiter!