V bližini tvoji sem, a ti ne prepoznaš
me,
ne veš, da jaz sem ta, ki se ti nasmiha.
Ogovarjam te, a mi pogled suh vrneš le,
čezme gledaš, kot da zate sem Pavliha.
Me srce je tvoje do zdaj že pozabilo?
Ne čutiš več valov magnetnih iz oči?
Ne vidiš, da zdaj morje se iz njih je zlilo,
tisto, ki nekdaj ti modrilo je noči.
Od daleč opazujem, kako šarmiraš svet,
dobrikaš se, sladkaš ga, ves čas ploskaš mu,
v občudovalcev krogu vrtiš se kot planet,
jaz pa v srcu čutim le kepo iz ledu.
Le kaj iščem tu, kjer le rane si zadajam?!
Le kaj pričakujem, saj ne spoznaš me več?!
Le zakaj, za vraga, še v tem prostoru vztrajam?!
Res skrajni čas je že, da grem od tebe preč!