Ti prinesem zajtrk v posteljo,
ljubljena moja, pospravim, ko
poješ, čez dan bom senca tvoja,
bom s tabo, kamorkoli greš, mi
ne ukazuješ, in jaz tebi ne,
je samoumevno, tako pač je.
Opereš moje srajce, hlače,
majice, me pobožaš po laseh,
te poljubim nežno in vrneš
mi nasmeh ...
Življenje ni igranje, življenje
je živeti sanje, se boriti zanje,
življenje je nič in vse, življenje,
zame, zate, nama to dogaja se ...
In če bova pokleknila kdaj,
kdaj na tleh, morda nikdar,
morda prav zdaj in če bova
kdaj na koncu, vem, da
najin bo edini greh,
da bila sva Sonce Soncu ...
gabriel stormer
gabriel stormer